• Home

Kristjan v obrambi svobode govora in življenja

O sovražnem govoru in evtanaziji

Povzetek nagovora upokojenega ljubljanskega nadškofa dr. Antona Stresa na generalni skupščini 22. 3. 2019. Osrednjega gosta naše Generalne skupščine sem zaprosil, naj nam spregovori o dveh zelo aktualnih družbenih temah, o sovražnem govoru in evtanaziji, dveh novih frontah kulturnega boja na Slovenskem.

Obramba svobode govora

IZI 7167»Kot kristjani zagovarjamo, da je pravica do dobrega imena ena temeljnih človekovih pravic in smo zato katoličani zainteresirani za razpravo o sovražnem govoru. Koliko bolečih izkušenj imamo sami (Brezjanska Mati Božja s podgano, zažgani križ, poziv k sovraštvu do Cerkve). Smo za visoko kulturo javnega govora, kajti sedanje javno govorjenje o političnih nasprotnikih, o krščanstvu in migrantih je namreč velikokrat nedopustno nizko, poznavanje zadev pa površno. Pogosto smo žal blizu takšnemu sovraštvu, ko se hoče drugega onemogočiti in že skoraj odstraniti. Katoličani zagovarjamo javno izražanje kritičnih stališč v skladu s spoštovanjem vseh družbenih skupin in v okviru miru in pravičnosti. Svoboda misli in izražanja je ena najbolj temeljnih človekovih pravic in pogojev za demokratično stanje v državi.«

Ob tem je nadškof Stres opozoril na eno veliko nevarnost: da se izpovedovanje resnice, čeprav je za koga neprijetna, takoj označi za »sovražni govor«. Izpostavil je primer obtožnega predloga zopet duhovnika Tadeja Strehovca zaradi odločne obrambe življenja od spočetja do naravne smrti. Starejši še imajo namreč zelo v spominu 133. člen jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki govori o »verbalnem deliktu«, na podlagi katerega so mnogi bili zaradi izražanja stališč preganjani in izključeni. Posledice so vidne še danes: mnogi katoličani imamo močan refleks samocenzure zaradi prisotnega strahu, da bomo zaradi svojih stališč, ki niso v skladu z ideologijo politične elite, izgubili pridobljene pravice ali podporo države. Priča smo nekorektnemu prikazovanju sovražnega govora, kar zelo zavira demokracijo. Obstoječa zakonodaja je namreč povsem zadostna za preprečevanje pravega in res nesprejemljivega sovražnega govora, kjer obstaja grožnja po nasilju in ogroža javni red in mir.

Obramba življenja

»Hočemo ali ne, na začetku in na koncu življenja je človek izročen na milost in nemilost – pa tudi v breme – svojim sorodnikom ali tujim ljudem. Odvisen si od kulture spoštovanja človeškega življenja, ki pa je žal v vidnem upadu. Slovensko zdravstvo ne skrbi dovolj za preprečevanje bolečine in osamljenosti v zaključnem obdobju življenja. V takem stanju ponujati evtanazijo je perverzno«. 

Zdravljenje s stranskimi učinki, ki pospešujejo smrt, za nas ni sporno. Na katoličane je nesprejemljiv direktni umor. Nekateri sicer govorijo o velikih izjemah in nepotrebni bojazni pred zlorabami, a tudi splav je po svoji uzakonitvi pred 66 leti iz izjeme kmalu postal srhljivo lahkotna rutina. Tako je tudi evtanazija na primer 25 let po uzakonitvi na Nizozemskem že postala rutina. Mnogi starostniki, ki jim to omogoča njihovo gmotno stanje, se zato izselijo v države, kjer je evtanazija prepovedana. Načrtno se prebuja strah, da bi bolni in star človek preveč obremenjeval sorodnike, in to postaja že pravi pritisk. Vemo tudi za zlorabe, ko se evtanazija izvede mimo volje žrtve. 

Ker evtanazija zahteva sodelovanje drugih oseb, bi se zgodil napad na svobodo vesti zdravnikov in nas samih kot državljanov. Z legalizacijo bi bili, podobno kot pri splavu, vpleteni v umor tudi tisti, ki sicer po svojem prepričanju tega ne bi počeli. Solidarnostno financirano iz zdravstvene ali katere druge blagajne pomeni, da bi vsi solidarnostno sodelovali kot pri splavu.

Splošno sprejeto je, da ne smemo teptati dostojanstva drugih. Tudi lastnega dostojanstva ne smemo poteptati. Kakor ni človek gospodar tujega življenja in tujega dostojanstva, tudi ni gospodar svojega življenja in svojega dostojanstva. Zato človeško dostojanstvo ni razlog za evtanazijo, ampak proti njej. Vrednost človeške osebe ni odvisna od družbene koristnosti ali cene, tudi ne od uživanja in “sreče”, ki jo človek doživi. Tako evtanazijo zagovarja porabniška, uživaška in koristolovska miselnost, ki ceni vrednost življenja po uživanju. Če bi to bilo res, bolniki in invalidi ne bi imeli enakega človekovega dostojanstva.

Človek je absolutna vrednota: dostojanstva mu ne podeljuje nobena avtoriteta, noben cenilec, noben človek. Zato je prepoved ubijanja tako absolutna. Človek ne podeljuje dostojanstva ne drugim in ne sebi. Dostojanstvo ima, tudi če ne zaveda ali se ga še ne zaveda. Je njegov nosilec, ker pripada človeškemu rodu. Zato se temu dostojanstvu ne more odpovedati. Zato nikoli nimamo pravice ne sebi ne drugemu odreči statusa absolutne vrednote zaradi bolezni, neuspeha ali kakršne koli druge družbene nekoristnosti. Znova moramo odkrivati smisel za nekaj v vsakem izmed nas, kar je večje od nas. 

Tudi trpljenje ima smisel

V uživaški in naturalistični miselnosti trpljenje nima nobenega pozitivnega pomena. Etika vrlin ali kreposti vidi smisel življenja v moralni kakovosti življenja in v krepostih, ki za to kakovost usposabljajo. To so: modrost, preudarnost, zmernost, pogum, požrtvovalnost, stanovitnost, zvestoba, zaupanje. Na verujočega tudi božanske kreposti vere, upanja in ljubezni.  S temi krepostmi trpljenje ni nezdružljivo, ampak se šele v trpljenju izkažejo, da so močnejše kot ono. Tukaj se na poseben način stikata stara grška tragedija in krščanska vera. Zato je za kristjana evtanazija absolutno nesprejemljiva.

Jože Povh

Nacionalni duhovni vodja

IZI 7209

Slovo častne članice Kolpingovega združenja Slovenije

V petek, 22. 3., je v Gospodu zaspala dr. Zinka Zorko, akademkinja in članica SAZU, večinoma znana kot velika poznavalka narečij, posebej koroških. Kljub visokemu akademskemu nazivu je ostala preprosta in zavezana krščanskim vrednotam. Od leta 2011 je bila tudi častna članica Kolpinga Slovenije, saj je veliko prihajala na naša srečanja in imela razna predavanja po Kolpingovih družinah.
 
Naj ji bo Gospoda življenja bogat plačnik za vse. 
 
Jože Povh
duhovni vodja KZSDr. Zinka Zorko